Avgusta leta 1968 je bilo v Gozdnem gospodarstvu, reklo se mu je delovna skupnost Gozdnega gospodarstva, zaposlenih 1005 ljudi, ki so živeli v štirih takratnih koroških občinah (Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd in Radlje). Delovišče zaposlenih,torej gozdovi, razprostirajoči se po celi Koroški, seveda ni bilo v enem samem kraju ali v kakšni skupni zgradbi, kot so na primer tovarne ali rudniki, kar je pomenilo, da se med sabo niso niti poznali. Posledično sta šepali medsebojno obveščanje in poznavanje poslovanja podjetja, zato so se upravljavci podjetja odločili za izdajanje mesečnega glasila, s katerim so obveščali člane delovne skupnosti in jih povezovali.

Seme našega Viharnika je bilo zasejano v koroškem podjetju, ki je takrat komaj dobro postalo polnoletno. Tako kot vsako mogočno drevo je najprej pognalo nekaj nežnih drobnih listov, ki so vzbujali upanje in hkrati bojazen, da jih ne bo uničila že prva pozeba. Ljudje, ki jim je postalo in postajalo ljubo, so ga skrbno zalivali, skrbeli za zemljo, iz katere je pognalo, in po petdesetih letih lahko ponosno sedejo v njegovo zavetje in poslušajo zgodbe, ki jih pripoveduje. A ne le to, zgodbe, ki jih zapisuje in ohranja. Vsak dan nove in nove …

Brez vas Viharnika ne bi bilo. Niti ne bi imel razloga za obstoj niti ne bi imel poslanstva. Bralke in bralci, pisci prispevkov, vsi, ki se z lepo besedo spominjate svojih najdražjih, avtorji fotografij, založniki, oblikovalci, tiskarji … Vsi ohranjamo zgodovino, ki nas bo nekoč ob listanju današnjih izvodov revije, kakor je prej rekla dolgoletna urednica Ida, ponesla v bolj romantične čase. V prihodnosti bodo namreč današnji časi ravno tako stari dobri časi, kakor so zdaj tisti izpred trideset ali več let. 

Viharnik je družinski album in učbenik.

V čast mi je, da mi je zaupana tako velika in pomembna dediščina, in ponosna sem, da se lahko danes tukaj zahvalim vsem, zaradi katerih naša revija praznuje petdeset let!

Marta Krejan Čokl, urednica